1. junij 2022

Ema Ramot

Kako ste moji ruški sošolci, je na prvi junijski dan Drago Jančar nagovoril dijake naše šole, nato pa z vprašanji v poljščini presenetil še dijake in profesorice naše partnerske šole s Poljske. Na Poljskem ima prijatelje. Po nominaciji za poljsko literarno nagrado Angelus je z Olgo Tokarczuk na svečani podelitvi čestital mlademu ukrajinskemu dobitniku nagrade. Tokarczukova je kmalu zatem dobila Nobelovo nagrado. Ali je to napoved nečesa velikega? Nagrade se ne bi branil, a potem bi ga na vsakem koraku cukali za rokav, reče, se približa in me pocuka za rokav. Tako se začne najino bežno srečanje, moram ga tudi sama pocukati za rokav, nekaterim skušnjavam se ni moč upreti.

Poseben privilegij je v projektu Erasmus+  srečati enega najbolj uveljavljenih, branih in prevajanih sodobnih slovenskih pisateljev, prejemnika številnih uglednih domačih in tujih nagrad, zaradi katerih je prepotoval svet.  

Res je veliko potoval. Pripoveduje, kako so ga preplavili silni občutki ob pogledu na nebotičnike, ko je bil v ZDA s Fulbrightovo štipendijo. Takrat je začel svoji profesorici slovenščine pošiljati razglednice, s katerimi ji je hudomušno namignil, da je vendarle nekam prišel. Prizna, da ni bilo preprosto biti njegov učitelj.

Potovanja  posebne vrste so se zanj začela že v otroštvu, ko so mu Sienkiewiczevi junaki burili domišljijo. Zgodovinski romani so ga v tistih letih pomembno oblikovali. Danes ima do njih poseben odnos. Ljudje se v svojem bistvu ne spremenijo, če zgodovinski roman naslavljajo eksistencialne in moralne dileme posameznika, njegova razmerja z drugimi ljudmi, je tudi sodobni roman.

V marcu je potoval na Norveško, kjer je nedavno izšel prevod romana To noč sem jo videl. Na videz intimna slovenska zgodba je univerzalna, z motivi, idejami nagovarja ljudi širom sveta, v njej najdejo izkušnje, ki jih prepoznajo kot svoje, mu pripovedujejo njegovi bralci, ko se z njimi sreča nekje daleč od doma.

Je bil roman na Poljskem sprejet drugače? Ima namreč močan motiv poljskih ulanov. Ja, nekoliko zamišljeno beseda za trenutek ostane neizgovorjena, ta motiv je res izrazit. Pogumni jezdeci s kopji v boju s tanki so kot Veronika, pove, neustrašni in nekoliko naivni, kazen za to je strašna.

Njegovo prvo srečanje z Veroniko je opisal že ničkolikokrat, mnogi smo jo že poznali, a Veronikina zgodba je premočna, da bi dovolila oris tako mimogrede, zato jo pove z zbranostjo prve pripovedi. V kaosu sveta se pomembna vprašanja politike in družbe rešujejo na plečih šibkega in ranljivega posameznika, ki ga lahko razume le literatura.

Le Joži ostane v njegovi  »namišljeni zgodbi, narejeni iz resničnosti« nepoškodovana v silnosti nasilja. Exactly, vzklikne in doda, da je Joži še najbolj resnična, predstavlja močnega slovenskega človeka, ki premaga vse.

Kakšna je torej vloga literature v kaosu sveta danes, njena prednosti pred zgodovino, filozofijo, religijo? Knjige morajo biti brane, odgovori. Kako naj imajo pomembno vlogo, če jih nihče ne bere? Shakespeare je že v 16. stoletju trdil, da ljudje ne berejo, doda. Ne verjamem, da lahko literatura spremeni svet, reče počasi, nato pa zavzeto in s ponosom opiše, kako je njegova knjiga vendarle pognala kolesje, ki je prineslo pomembne premike k spravi v Sloveniji, rehabilitacijo zakoncev Hribar in opravičilo predsednika države.

Na gradu Strmol kljub temu še ni bil. Še preden je spoznal tragično usodo zadnjih lastnikov gradu, se je nekoč sprehajal po čudovitem vrtu, a v grad ni stopil. Na spominsko ploščo na gradu so hoteli zapisati naslov njegove knjige. Murnov verz »dolga, dolga je zimska noč« se mu je zdel primernejši, saj prave zgodbe v  resnici ne pozna. Subjektivna prvoosebna pripoved oseb, ki niso nujno obstajale, se mu je tako zdela najprimernejša oblika pripovedi.

Z vsako novo knjigo poskuša najti drugačen način pripovedi. Najnovejši roman, Ob nastanku sveta, ki je izšel pred dvema mesecema, je drugačen. V njem so drobci iz njegovega otroštva. Kaj pa najstniška leta, preživeta v Rušah? Lepi spomini na čas, ko v razredu ni bilo preprosto imeti enega Jančarja, pravi z igrivostjo, ki jo verjetno obudi spomin na tisti čas mladih let, ki je našel prostor v njegovih  knjigah, ker  drugače ne more biti.

Naša pot po prekratkem srečanju gre na Strmol, njegova še ne.  A minljiv trenutek bližine postane večnost.

(Visited 104 times, 1 visits today)